Materinstvo, naše mišljenje o njem gre nekako tako: »Oh kako bo lepo, ko bom svojega otroka držala v naročju, vonjala njegov vonj, mu zrla v čudovite očke, ga negovala in dojila. 1 leto cartanja male štručke, ki ji bom jaz pomenila varno zavetje, poln trebušček in cel svet!«

Tako nekako si ženske zamišljamo nosečnost in materinstvo. Od trenutka, ko začutimo željo in se šele spogledujemo z mislijo na otroka. In verjetno tudi tiste, ki otročička že dolgo nestrpno pričakujejo, a se zaradi raznoraznih razlogov zanositev kar ne zgodi.

Končno plusek – začetek materinstva

Sicer pa gre vse skupaj od začetka nekako takole.

Zaželimo si sprememb v našem (monotonem) vsakdanu ali pa začutimo, da smo že pripravljene na »next level«. Novo prelomnico v življenju, večjo (vseživljenjsko) odgovornost, na otroka, ki bi naj osmislil naše življenje. Enim prej, drugim slej tudi rata in na testu za nosečnost se pokaže plusek in prične se materinstvo. Tako končno postanemo »srečke nosečke«, katere smo do sedaj le od daleč opazovale in si kdaj pa kdaj mislile kaj v smislu »omg kako se ji da… bogica… vsaka ji čast!«.

V tem blaženem stanju pa same postanemo – ene bolj, druge manj – nežnejše, govorijo nam, da smo drugačne, da imamo nek žar v očeh. Same sebe oz. svojega »hitro« spreminjajočega telesa se začnemo bolj zavedati, pazimo kako kaj počnemo, kaj pijemo in kakšno hrano uživamo. Pri mnogih kaj kmalu sledijo tedni ali celo meseci (jutranjih) slabosti, nato redni pregledi, odrekanja določeni prehrani, vedno več odločitev o raznoraznih testih, ki prikazujejo zdravje, stanje, razvoj zarodka, pa ultrazvok, ki nam, sploh tista 3D varianta, navadno najbolj ogreje srce.

Kot nosečke gledamo slikice na socialnih omrežjih, vidimo mamice z dojenčki v parkih in atije kako pomagajo pri plezanju svojim malčkom. Vse izgleda tako perfektno in sprašujemo se: »Ali bo pri meni oz. v naši družini tudi tako?«  

»Ali bom tudi jaz kot mamica sposobna svojo malo kepico prisloniti nase ter jo z materinskim objemom in dojenjem pomiriti kjerkoli, kadarkoli? Bo vedela, da je pri mamici in atiju vedno na varnem in da ji mami lahko zadovolji vse potrebe?«

Ali bom dobra mama? Bo mi materinstvo pisano na kožo, ali bom sploh uživala v tej vlogi?

Ni nam lahko, a zmoremo

Ene nosečnice imajo res lepo nosečnost brez kakšnih posebnosti in/ali problemov. Spet drugim ni tako zelo prizaneseno. Lahko nam zatekajo noge, smo zelo, zelo utrujene; nam preveč poskočijo kilogrami, ali pa dobimo nosečniško sladkorno.

Sem spada še razdražljivost, hitra menjava razpoloženja od navala hormonov. Da ne govorim o bolečinah, kot je recimo išias. Materinstvo res ni mačji kašelj.

Ko bebo kolca tudi nas »premika«. Ko brca, »pleše« ali se preteguje, nam jemlje sapo.

Nenehno nas tišči na stranišče, lahko nas bolijo rebra in nas peče zgaga.

Tretje imajo morda odrejeno strogo mirovanje in po tovrstnih, težjih (nič kaj) »blaženih stanjih«, po 9 mesecih premnoge v sebi že »kričijo«, a le redke na glas spregovorijo:

»dovolj imam, roditi hočem«!

So pa tudi tisti dnevi, ko smo vse blažene in srečne ter se iz srca veselimo, da spoznamo dete, ki je  bilo kar 9 mesecev del nas. Na katerega se 9 mesecev pripravljamo, zaradi njega zase drugače skrbimo. Dete, ki mu pripovedujemo, si ga predstavljamo, zanj zapravljamo, mu uredimo sobico in ga imamo iz dneva v dan rajši.

Zdaj pa gre zares

V času nosečnosti sem se sama na primer spraševala, ali bo moja punčka, kljub temu, da me zgaga ni pekla, imela lase. Želela sem si, da bi jih imela. In izkazalo se je, da je to z zgago le mit, kajti naša Lija se je rodila z res gostimi temnimi lasmi.

Kakršnakoli pa nosečnost je, čakanje ni večno in prej ko slej se res znajdemo na porodni mizi. Če gre vse »po sreči« ter smo se na porod vsaj malo pripravile, nekoliko izobrazile. Tako nas (le) grozno utrudi, a kljub bolečinam in izčrpanosti, se počutimo olajšane (o moji porodni zgodbi, dvojnih umetnih popadkih in epiduralni pa v kakšnem drugem blog zapisu).

Uspelo nam je prenesti vse napore in roditi za nas najčudovitejšega dojenčka, ki smo ga kdaj videle! Tu naj omenim še, da niste čudne, če vam novorojenček takoj po porodu, še ves lepljiv, prekrit z verniksom, morda tudi krvjo, ni lep na pogled. Vanj se zaljubite kasneje, ko ga dobite v naročje, pogledate v očke in globlje povežete z njim.

Čez par ur (po možnosti sredi noči), ko smo že v bolnišnični sobi same z dojenčkom in ko se telo malo pomiri od šoka oz. napora, ki ga je doživelo pri porodu, se šele prav zavedamo:

Ojoooj zdaj pa sem res že mami! »Kaj pa zdaj, bom zmogla?

To bitje je čisto odvisno od mene.

Kaj če začne jokati?

Kako točno ga že previjem?

Po YouTube-u je izgledalo tako lahko…

Emmm, kako že vem, da je otrok lačen?«

Mama sem

Lahko, da so te naše skrbi povsem odveč in se je dete že prisesalo na prsi. Sedaj sladko sanja v našem naročju.

A naše misli nimajo meja in že so tu druge dileme:

»Naj ga obdržim v naročju?

Naj ga odložim, da ga preveč ne razvadim?

»Ali še vedno diha, ga zebe, mu je vroče, …?«

»Kako in kdaj se naj lotim previjanja in njegove nege?

S čim že začeti?«

« Sem sploh zmožna vstati ob vseh teh šivih?«

A kljub vsemu, v bolnici vseeno še nismo čisto same. Tam so še druge mamice, izmenjujoče se medicinske sestre, ki so v večini primerov voljne pomagati pri vsaki naši dilemi okrog skrbi za novorojenčka. Namesto nas mu naredijo nego ali ga preoblečejo. Nam (vsaj večina) z veseljem prinesejo flaško z mlečno formulo za otroka, če le-ta za njihov okus malo preveč joka. Pa zdravniki, ki nas in dojenčka dnevno spremljajo in se zato počutimo varnejše.

Če se otrok preveč »ne pritožuje«, večinoma spi in se vsake toliko prisesa na dojko, se zdi, da dokaj obvladaš situacijo. Verjameš vase in komaj čakaš, da prideš domov, kjer boš v znanem okolju, ob podpori partnerja, postala najbolj skrbna mami svojemu doječnku.

Doma je najlepše – pa je res?!

Vaaauuuu, res se lepo sliši in v nekaterih primerih tudi je. Večinoma pa smo mamice, ko 1x ostanemo same doma s svojim otročičkom, rahlo izgubljene, zmedene, osamljene. A to je povsem normalen del materinstva. Kajti v tej naši »novi-veliki« vlogi se je potrebno privaditi. Dan za dnem se skupaj z novorojenčkom (na)učimo kaj novega. O sebi, o svetu, o otroku in urimo v tem (mnoge celo prvič), da dajemo potrebe nekoga drugega pred naše lastne potrebe! Večinoma nam niti ni težko.

To novo, ljubko in še tako nebogljeno bitje, je naša velika ljubezen.

A kljub vsemu temu, nam včasih ni lahko. Sploh če pozabimo nase, na skrb za svoje telo, redne obroke in dovolj spanja. In takrat nam resnično prav pride pomoč od partnerja ali kogarkoli drugega, ki nam je pripravljen pomagati.

Doma smo.

Mine nekaj dni.

In potem tukaj, v varnem zavetju doma, ko se trudimo po svojih najboljših močeh detetu dati vse (in še več), se lahko nekaterim poruši delček sanj o popolnem materinstvu. O mamici, ki je sposobna svoje dete podojiti in pomirit, da vedno znova sladko zaspi v njenem naročju.

In točno to se je zgodilo tudi meni. Jaz, ki odkar pomnim, ne rada kompliciram in si s tem zapletam življenja.  Jaz, ki sem zaupala vase in bila prepričana, da mi bo dojenje steklo brez problemov.

Jaz sem na koncu obupala in svoji punčki ponudila mlečno formulo ter flaško.

Noči kot nočna mora

Razlogi za pomanjkanje materinega mleka so zelo različni in premnogi. Še dan danes ne vem, kaj je botrovalo k temu, da se naša pupika pri podoju ni dovolj najedla. Na dojki je bila včasih tudi po več ur skupaj, a se je na koncu še vedno jokala, kot najbolj lačno dete na svetu. Naše noči so bile kot nočna mora.

Bilo mi je hudo

počutila sem se kot nepopolna mama, mama, ki svoji punčki ni dovolj, mama, katere telo je nesposobno poskrbeti za svojega novorojenca. Sedaj vem, da se ne bi smela obtoževati, se sekirati in toliko prejokati. A ko sem bila v tej situaciji, še pod vplivom tolikih hormonov in prvič v čisto novi vlogi … ni čudno, da sem se slej ko prej sesula. Od utrujenosti in od razočaranja nad sabo.

Na koncu sem se torej sprijaznila in s partnerjem sva se odločila, da ji dava dodatek.

Adaptirano mleko.

Od tedaj nama je dodaten stres povzročala tudi priprava le-tega. Napol v snu, večkrat na noč, tekanje po stopnicah gor in dol, kasneje, ko smo si omislili termovko, vprašljiva temperatura vode (ali je bila še prevroča ali pa, za drugi nočni obrok, že prehladna), odmerjanje prave količine vode in štetje žličk z mlekom v prahu, ki se je mnogokrat znašel po celi postelji. Pa grudice v mleku, ki so zamašile flaško … omislili smo si celo stekleničko z grelnikom, a tudi to zame ni bilo dovolj praktično, kajti za pripravo obroka bi potrebovala obe roki, tako pa sem v eni pestovala vse bolj in bolj vznemirjeno hčerkico.

In če partnerja ni bilo (ali je trdno spal), da bi mi pomagal mlečno formulo spremeniti v obrok s skoraj svetlobno hitrostjo, se je Lijino jokanje prej ali slej razvilo v nebrzdano kričanje.

Torej, mala je kljub adaptiranemu mleku še vedno ogromno jokala in kričala, jaz pa obupavala.

Naša rešilna bilka

Hvala partnerju, da je bil takrat tam zame. Skupaj sva iskala nove, še bolj praktične rešitve … in tako sva nekega dne končno našla tisto ta pravo, svetlo lučko na koncu predora! Namreč, odkrila sva otroško stekleničko z mehkim grelcem, ki je ob pravi organizaciji sposobna zagotoviti obrok prilagojenega mleka le v parih sekundah. In to z uporabo samo ene roke!

No in tako je, iz ne ravno popolne slike o začetku materinstva, iz neprespanih noči in mojega obupa, nastala EasyMama flaška, otroška steklenička – naša rešiteljica!

S hranjenjem po tej flaški je naše dete dobilo hrano skoraj v trenutku, ko jo je lakota zagrabila. Ker torej na hrano ni čakala, je njena gromozanska lakota ni čisto predramila in še napol v snu je pojedla svoj obrok ter z lahkoto v mojem naročju ponovno zaspala.

Naše noči so postale mnogo bolj umirjene, končno smo se vsi trije dokaj dobro naspali (hčerka še najbolj) in podnevi zato bili boljše razpoloženi.  

Ne samo noči, tudi vsakodnevni sprehodi, izleti in potovanja so z novo EasyMama stekleničko postali lahkotnejši, mi pa končno srečnejši kot družina.

Hitra in »na easy« rešitev tudi zate – EasyMama steklenička za hranjenje otroka

Minilo je nekaj časa, meni pa je v misli vedno večkrat prišla misel, da moram vest o tej otroški steklenički za hranjenje s prilagojenim mlekom razširiti tudi med druge mamice, ki morda materinstvo (še vedno) doživljajo kot »nočno moro«.

Želim, da vse mamice – tiste, ki vam dojenje ni steklo, tiste, ki se za hranjenje po steklenički odločate iz drugačnih razlogov in vse tiste, ki kombinirano hranite svoje otročičke – izveste za EasyMama flaško, kajti materinstvo je lahko čudovito, če le imamo prave stvari, ki nam lajšajo vsakdan.  

Več o naši EasyMama otroški steklenički, s katero smo Liji v par sekundah, z eno samo roko omogočili obrok, jo pomirili in nahranili, si poglej na spletni strani www.easymama.si.

Za več nasvetov povezanih z materinstvom pa nas spremljaj na IG profilu @easy_mama_baby, FB strani @easymamababy ali TikTok profilu Easy_mama_baby.

Lep pozdrav in se bereva v naslednjem blogu!